13/07/2023
Človek zbudi se! Me slišiš?
Tudi jaz sem sanjala. Sanjala o raju, kjer je prostora za vse. In kar je in hodi in ustvarja in oblikuje. Vsak od vas se je oblikoval po svoji moči in željah. Odločil si se, da želiš več kot ti je namenjeno, potrebuješ več in zaradi tega jemlješ prostor, ki ga oblikuješ po svoji volji. Prišel si do točke, ko to niso več sanje. Je nočna mora. Nihče drug več ne mora dihati, živeti ali preprosto biti.
Ne znaš živeti s tem, kar ti je dano. Za svoj obstoj potrebuješ vire, ki ti niso namenjeni. S svojim kopanjem in hlastanjem me raniš in iz mojih ran pridobivaš prah, ki ga oblikuješ v nekaj čemur praviš dom. Pot, ki je včasih bila le stezica, je sedaj šestpasovna avtocesta.
Hrano, ki je je za vse dovolj želiš pridelovati drugače. Na moji površini odstraniš in zažgeš prav vse, kar je živega ter tem neskončnim površinskim ranam oz. zaplatam praviš pridelovalni prostor? Kje je raj, ki si sem ga ustvarila za prav vse? Kjer lahko vsi živimo v harmoniji? Potrebuješ več kot pester raj v obliki vrta? Kako to, da si še vedno lačen?
Čas, ki sva ga preživljala skupaj je sedaj skoraj ničen. Zapiraš se v štiri stene večino dneva. Za zagotavljanje svežine imaš na stenah okna in neke škatle, da ti ustvarijo veter, da lahko dihaš. Po tem načinu življenja potrebuješ operacijo hrbtenice, ker si ves čas sedel, ležal in spal v škatli. Pridi ven in se sprehodi, skupaj dihajva in se čudiva vsemu, kar je bilo ustvarjeno za življenje v harmoniji. Tvoje telo je namenjeno gibanju, plezanju in raziskovanju. Čutila imaš za čudenje vsemu kar je!
Prostor namenjen stezicam in potem vseh mora biti le zate. Tvojemu hlastanju se mora umakniti in prilagoditi prav vse. Še tisti, ki so-ustvarjajo ta naš raj v tleh, na njih in v zraku so preveč. Vse se mora umakniti, podrediti in nenazadnje umreti. Zakaj bi se morali prav vsi umakniti razvajenemu človeku, ki vsak dan znova uničuje vse okoli sebe in izvaja neskončen pomor? Vsi smo odvisni eden od drugega. Čebela in njeni divji sodelavci poskrbijo, da se lahko vsi nahranimo, uživamo v cvetočih travnikih in sočnemu sadju. Si opazil, da jih je vsako leto manj?
Zaradi vsega sem neznansko žalostna. Najbolj pa zato, ker za neurja, povodenj, potrese in vse hudo kriviš mene. Jaz sem tista? Res?
Še vedno so skriti koščki, kjer ljudje živijo v skladu s prvotnimi sanjami. Skrbijo, da nam bo vsem lepo. Veš kje so? V vrtu, sadovnjaku, gozdu, čebelnjaku in še kje bi se našli. Zaradi tvojega razgrajanja sedaj tudi oni ne morajo živeti svojega poslanstva. Poišči jih, dokler še vztrajajo, naj ti spet pokažejo kaj pomeni lahek korak na travni stezici, kakšen je okus pravega korenčka, kruha. Pokažejo, da je med samo eden. Čim prej jih poišči in povprašaj, kako lahko tudi ti živiš tako, da nam bo vsem spet lepo, da bomo dihali prav vsi zaradi svežega zraka in vetra v laseh.
Tvoja utrujena Mama
P.s. Dokumentirana realnost pa v komentarjih.