W
Zelo s ponosom promoviram (smotrno) rabo protibolečinskih zdravil, ker imajo neupravičeno slab sloves. Sploh pa še zato, ker imajo razni, pogosto dragi dodatki res neupravičeno dober sloves. 🙄 Ni ga čudežnega dodatka, žal. Če bi bil, bi ga vsi uporabljali.
Ok, ampak a je potem ideja, da so psi celo življenje na protibolečinskih zdravilih? Vsekakor ne. Če se le da, je cilj, da se po začetni terapiji, ko se spravi bolečine pod kontrolo, zdravila čim bolj zmanjša. Včasih lahko dosežemo celo, da se jih popolnoma opusti in za kar nekaj časa psu pomagamo z drugimi intervencijami, kot je na primer terapija z laserjem, akupunktura, hidroterapija itd.
Včasih pa psi pač ostanejo na zdravilih doživljenjsko. In vsi, ki imamo starejše pse s kroničnimi težavami in nimamo pomislekov pri rabi zdravil, smo še kako hvaležni, da lahko tudi z njihovo pomočjo ohranjamo naše pse srečne in aktivne v pozni starosti, kljub napredovanim bolezenskim stanjem.
Vem, da kroži ogromno prepričanj in zgodb o uporabi zdravil in njihovi nevarnosti. Če vas skrbi, se prosim posvetujte s svojim veterinarjem, ki vam bo za vašega psa in njegovo stanje znal najbolje svetovati, kaj je smiselno in primerno.
Gospa pes na posnetku, ki je pred kratkim praznovala svoj 15. rojstni dan in ki po svetu že nekaj časa hodi po 3 in pol defektnih tacah, tudi zaradi dolgotrajne pametne rabe analgetikov (nepretrgoma jih zdaj dobiva že 2 leti) še vedno preskakuje korenine, hodi v hrib in me nekajkrat tedensko žene na daljši sprehod. In to z veseljem in brez posledic v naslednjih dneh. 🥰
p.s.: Ne prodajam nobenih zdravil (ali dodatkov) in torej ne dobivam nobene provizije ali marže na karkoli, kar komurkoli priporočam. Pravzaprav maržo in vse ostalo čisto pošteno plačam tudi za vsa zdravila, ki jih dobiva prej omenjena gospa pes. 😅
Konji imajo sicer razvit en super mehanizem, da večino spanja (počitka) opravijo stoje (narava pač ve, kaj dela 🤓), ampak dnevno nujno potrebujejo tudi vsaj 30 min spanja leže. Takrat namreč padejo v globok spanec, mišice izgubijo svoj tonus in konji morajo ležati. V tem času poteka REM faza, ki je izredno pomembna za kvaliteten počitek in na splošno za dobro počutje konja, saj se med to fazo dogajajo same dobre stvari v telesu (naprimer nastanek dopamina, ki ga imamo vsi radi :D) Konji, ki ne ležijo, slej kot prej pridejo do točke, ko telo ne zmore več in začnejo padati. To izgleda tako, da konj stoje zaspi, se zaziba, nekateri se uspejo ujeti, nekateri pa padejo na tla in se lahko ob tem tudi grdo poškodujejo.
Razlogov, zakaj nekateri konji ne ležijo, je lahko več:
- neprimerna podlaga (umazani boksi, premalo nastilja)
- stres (sploh kakšni športni hlevi z veliko dogajanja in stresa, menjavanje sosedov, nezdružljive živali ipd)
- premalo prostora za ležanje
- premalo prostora/neprimerna podlaga za varno vstajanje
- bolečine ali šibkost
Če konj ne spi, je treba najti vzrok in ga vsaj poskusiti odpraviti, da se izognemo poškodbam in drugim zdravstvenim težavam, ki so lahko posledica prekomerne utrujenosti. Vsi vemo, kako zelo pomemben je kvaliteten spanec za nas in nič kaj manj pomemben ni za naše konje. 🙂
Na posnetku je naša gospa babica, v svojem 32. letu, ki na Posestvo Valdek tako spi v soncu, v družbi svojih dveh vnukinj. 🥰
Prej, vmes in potem. :) S pomočjo Indibe, analgetikov, intraartikularne terapije in primernega razgibavanja. 💪
Pa še malo daljša zgodba: Bobi je 24 let star islandski konj. Pred približno tremi meseci se je z zadnjo nogo zapletel v ograjo in padel po tleh. Takrat ni kazal nobenih hujših znakov, nekaj dni je dobival analgetike, potem pa se je vrnil nazaj v svoje upokojensko življenje. Približno en mesec kasneje pa se je začelo. Najprej se ni mogel pobrati, začelo ga je zanašati, intenzivno ga je zvijalo na eno stran in v boksu se je, če se je le dalo, naslanjal na steno. Pogovorno temu skupku kliničnih znakov pravimo "side winder", kar je lahko posledica mišično-skeletnih težav, nevrološka težava z izvorom nekje v hrbtenici ali pa kombinacija obojega. Glede na anamnezo, smo za njega sklepali, da je velik del krivde travmatskega izvora zaradi padca.
Diagnostično (hvala Taja Vajs 😁) so na rentgenskih posnetkih vidne kar napredovane spremembe skočnega sklepa leve noge. Plan je bil počitek, intenzivna terapija z Indibo in analgetiki. Po nekaj dneh se je stanje začelo izboljševati, odločili smo se tudi za protibolečinsko terapijo v sklep. Par tednov kasneje pa se je spet začelo po malem ponavljati (drugi posnetek v videu). Ne do takšne mere, kot na začetku, vseeno pa dovolj, da smo šli par korakov nazaj in spremenili pristop:
1. Omejitev gibanja in počitek, saj živi v aktivnem hlevu, kar se je v tej fazi za njega izkazalo za preveč intenzivno.
2. Ponovitev dnevnih terapij z Indibo (6 do 8 zaporednih terapij).
3. Sprehajanje na roko na ravni podlagi, s postopnim daljšanjem razdalje.
4. Pasivne vaje za jačanje stabilizacijskih mišic, kasneje tudi s pomočjo ravnotežnih blazin.
5. Zelo postopno vračanje nazaj v aktivni hlev, z omejenim gibanjem in z vmesnimi obveznimi počitki v boksu.
6. Postopno zmanjšanje pogostosti terapij do tega, da pridemo do vzdrževalne doze, kar je ponavadi na 6 do 8 tednov, včasih tudi dlje.
Poča
Zakaj radiofrekvenčna terapija z Indibo? Ker je učinkovita in prijetna. :)
#NoPainJustGain
Včasih pridejo tudi moji na vrsto. 🥰 Sploh za to našo gospo si bom morala malo bolj pogosto vzeti čas, zdaj, ko se ji leta pa res že začenjajo poznati. V prihodnji objavi bom pokazala in razložila malo več, kaj opažam pri njej v zadnjem času, ta video je pa namenjen prikazu, kako bi v idealnem svetu najraje delala z vsemi konji. S čim manj privezovanji na vse strani in s tem, da imajo možnost izbire in lahko tako pokažejo, jim odgovarja in kaj ne. 🙂
S to kobilo se poznava že 20 let. Pred dobrimi 20 leti je prišla z Islandije in očitno so tista mlada divja leta med vulkani v njej pustila posledice. Nekoč je bila neulovljiva in samozadostna kobila, ki ji je bil stik s človekom najmanj odveč, včasih pa tudi konkretno stresen. Z njo sem šla skozi vse klasične faze učenja - podrejanje in te nesrečne teorije dominance ("ne spoštuje te, doseži spoštovanje" 🙄), klasične šole, naravno konjarstvo in parelli metode - da sem z leti končno prišla do stopnje razumevanje obnašanja konja in dela z njimi na podlagi tega, kaj sporočajo s svojo intenzivno komunikacijo in kaj doživljajo v posamičnih situacijah. Nov svet. 🤯
Na tem pospešenem posnetku se sicer ne vidi še vseh bolj subtilnih znakov, s katerimi kaže kaj ji odgovarja in kaj ne, je pa komunikacija vseeno zelo razvidna in to pri konju, ki sem jo pred 20 leti pokušala uloviti z različnimi zvijačami in ji je bil človek absolutno odveč. 😀 (Enkrat sem 3 ure sedela na pašniku, da bi videla spol žrebeta, ona pa je cel čas na varni razdalji delala kroge. 😅)
Ker ne mara intenzivnih in invazivnih stvari (in ker je stara gospa, ki potrebuje predvsem TLC in malo podpore), večinoma delam na krajših seansah različnih vrst mobilizacij, takoj, ko se bo malo otoplilo, bova naredili pa še nekaj terapij z Indibo za intenzivnejšo podporo. In pa seveda gibanje, ki ji ga omogoča že samo življenje v čredi, v odprtem hlevu.
Pa še disclaimer: Na tem posnetku mogoče izgled
Da ne bo zgledalo, da samo zdravila promovirava. 😅
Sva seveda tudi veliki podpornici multimodalnega pristopa k lajšanju bolečin. Winnie je kar redna koristnica hidroterapij, laserja, čim bolj redno delava različne terapevtske vaje, občasno manualne terapije in pa terapijo z Indibo, ki je na posnetku.
Ja, midve delava veliko, marsikaj od tega si lahko privoščim sama doma, zato lepo prosim, ne se počutit krivo, če vašemu psu ne nudite vsega tega. Tudi z manj se lahko zelo veliko doseže, je pa treba najti recept, ki vašemu psu in vam najbolj ustreza.
In večno bom zagovarjala, da se da ogromno, če ne kar največ narediti z vzdrževanjem primerne telesne teže, prilagoditvami okolja ter aktivnosti in nekaj enostavnimi vajami. 😉
Midve z Winnie sva veliki promotorki zdravil proti bolečinam. 😄
Pa ne zato, ker bi imeli kakršnokoli sponzorstvo iz strani farmacevtskih firm (kaj več od kulija in podloge za miško še nisem kdaj dobila 😥), ampak ker delujejo. In pomagajo do boljšega življenja naših živali. In večinoma neupravičeno vzbujajo strah v ljudeh, ki za svoje živali želijo samo najboljše, posledično pa živali potem po nepotrebnem živijo v bolečinah.
Winnie že nekaj let on and off dobiva zdravila proti bolečinam, zadnje leto in pol bolj kot ne dnevno, včasih celo koktejl. 😅
Zakaj? Ker je na tak način lahko aktivna, hodi na sprehode, raziskuje okolico, ohranja podmazane sklepe, močne mišice, aktivne možgane, doma pa lahko mirno in brez bolečin spi.
Seveda v njo in na njo mečem še en kup terapij, vaj, aktivnosti in ja, tudi prehranskih dodatkov (🤑), ampak se ne slepim in se zavedam, da so največja razlika za njo zdravila. Če bi iz finančnega razloga morala izbirati med vsemi temi stvarmi, bi bila zdravila zadnja, ki bi jih opustila.
Zakaj zdravila? Ker točno vem, kaj s tem dobiva, ker vem, da so testirana na tisoč in en način, da so sploh dobila dovoljenje za prodajo, ker vem, kako delujejo in kakšne doze so učinkovite (in varne). In ker vem, da so stranski učinki redki, če pa so, tudi vem kaj pričakovati in na kaj biti pozoren in smo lahko glede tega proaktivni.
Če imate pomisleke ali pa se bojite dati svojega psa na zdravila proti bolečinam, upam, da sem vas s tem kaj pomirila. Z Winnie sva skupaj 14 let in tega psa res (verjetno za koga rahlo nezdravo 😄) obožujem, zato lahko verjamete, da delam vse, da se bo čim dlje čim bolje počutila in bova lahko kar se da dolgo skupaj.
Eva Tasič, dr. vet. med., CERP
