12/04/2024
Draga naša Ajša,
en mesec je že, odkar si nas zapustila, odkar vlada v hiši ena sama žalost. Že en mesec je, odkar te nismo objeli, začutili tvoje telesce in tvoj vonj. Hudo boli, ne znamo živeti brez tebe …, kajti bila si z nami relativno dolgih 14,5 let … in prav VSAK dan, niti enega dneva in niti ene ure nisi bila brez nas. Z nami si bila vedno in povsod!
Vsak dan, vsak izlet, vsak obisk in vsak dopust smo prilagodili tebi, da je bilo primarno tebi lepo ter da si bila seveda zaželjena, kamor smo šli. Kjer kuža ni smel, tja pač nismo šli. Mi smo bili šele na drugem mestu. Bila si naša senca in del nas - in zato je izguba Tebe tako boleča. Zadnje leto in pol te je žal izdal zadnji del hrbtenice, postala si invalid, nisi več hodila, bili smo tvoji negovalci 24/7.
Zdržali smo, ker si bila vesela nas, hkrati pa si še vedno veselo jedla, pila, se crkljala ...Nosili smo te lulat, kakat, pit, hranili smo te v naročju … Ja, še enkrat več smo naše življenje prilagodili tebi – in ni nam žal za to. Kljub življenju z invalidno psičko nismo niti pomislili, da bi se te odrekli. Bili smo s tabo ves čas, dokler nisi postala - preveč utrujena ...
Upamo, draga naša Ajša, da zdaj počivaš v miru. Končno brez težav in bolečin … Hvala ti za vse, hvaležni smo, da smo lahko postali tvoja 'družina'!
---
Danes mineva en mesec, odkar se je za vedno od nas poslovila naša Ajša. Naša predraga črna koker španjelka, po kateri naš pasji salon nosi ime.
Ajša se je rodila leta 2009. Po njo smo šli na Ig, po tem, ko smo se vanjo zaljubili na podlagi njene slike na Facebooku. Že več let, tudi desetletje pred tem, smo razmišljali, da bi imeli kužka, a nikoli nismo dosegli skupnega dogovora. Mož je bil bolj ali manj ves čas proti, ker je imel slabe izkušnje s psički – ker so živeli ob glavni in prometni cesti, jim je vse povozilo, pa si ni želel pokopati in žalovati za še enim več.
Ko sem mu nekega dne pokazala še enega psička več, to je bila slika Ajše, je rekel: »Ajde, gremo …« Očitno je šlo za - ljubezen na prvi pogled. Po eni uri je bila Ajša že naša nova stanovalka, in ne le to, tudi naš nov družinski član. Odločili smo se, da bomo zanjo skrbeli maksimalno, ne glede na čas in denar. Tako, kot se skrbi za družinskega člana.
A Ajša ni imela sreče v življenju. Že leta 2013, torej že pri štirih letih, je imela prvič težave s hojo, pokazale so se težave s hernijo. Z antibiotiki smo to nekako rešili, da je spet normalno shodila, a se je že leta 2017 težava ponovila. Mislili smo, da bomo težavo z antibiotiki spet rešili, in tudi smo, a samo na kratko. Že leta 2018 se nam je spet podrl svet, tokrat so na veterini povedali, da je, poleg vseh težav, »postala srčni bolnik, hkrati pa da ji pešajo tudi pljuča«.
»Ampak to lahko uspešno zdravimo s tableti, lahko ji podaljšamo življenje tudi za dve leti«, so še dejali na veterini, kar je bila slaba tolažba. A smo bili po drugi strani veseli, da bo z nami - vsaj še dve leti. Leta 2020 se ji je na levi strani glave pojavila bradavica, ki je bila velikosti oreha. Postala je tako moteča (zanjo in za nas – ker je bila gnojna in je zaudarjala), da smo se morali odločiti za operativni poseg.
Naša borka ga je kljub težavam s srcem in pljuči preživela. Na veselje vseh nas se je iz narkoze zbudila in se vsa vesela (in mi z njo) vrnila v naš domek. A veselje ni trajalo dolgo. Že leta 2022 je imela spet bradavico, v bistvu kar dve – spet na glavi pri ušesku in na trebuščku (glej sliko). Spet se je sestal 'hišni svet' in spet smo tuhtali, če jo peljati na operacijo ali ne … zaradi slabega srčka, seveda … Ne zaradi denarja, čeprav tudi posegi niso zastonj.
In spet smo jo peljali, ker je iz bradavic ne le zaudarjalo, ampak je iz njih tudi krvavela. Cela hiša je bila v krvi, kjer je hodila. Še enkrat smo jo peljali na poseg in tudi tokrat upali na srečen konec ... Spet smo se vsi veseli vrnili domov, a je še istega leta popolnoma obnemogla. Hernija se je tako zelo razvila, da Ajša ni mogla več hoditi.
Sklenili smo, da bomo z njo do zadnjega dneva, da je ne bomo usmrtili, da ji bomo pomagali pri popolnoma vseh opravilih – kakanju, lulanju, prehranjevanju, pitju. Takrat se še nismo zavedali, da se bo za nas začelo tako zelo naporno obdobje, kajti Ajša je vsakih nekaj ur klicala (prosila, z jokom), da želi pomoč. Vzdržali smo tri mesece, pol leta, devet mesecev, obrnilo se je tudi celo, zelo naporno leto … Če bi klicala le podnevi, bi še šlo, a ko smo vstajali vsaki dve uri tudi ponoči, se je začelo vse skupaj poznati tudi na našem počutju …
Kljub temu nismo upali razmišljati o evtanaziji … Čim je kdo omenil, da se pogovorimo o tem, so se nam ulile solze. »Kakšna evtanazija, saj smo rekli, da bomo skrbeli zanjo do zadnjega dneva, ne da jo uspavamo, kajne?« No, pa je le prišel tudi tisti dan, ko smo bili prisiljeni, da ji zadamo usodno injekcijo. Ko Ajša ni več le klicala, da želi pomoč, ko je začela že jokati, četudi je naredila in dobila vse, takrat smo vedeli, da se bliža - tisti trenutek …
Danes, mesec dni po usodni injekciji, še vedno ne vemo, če smo naredili prav. Niti se z izgubo Ajše ne moremo (niti nočemo) sprijazniti. Čakali smo, da Narava naredi svoje, da umre naravne smrti. A jo je imel očitno Kreator preveč rad ..., pa nam jo je pustil, da jo ljubimo dalje, da se še vedno crkljamo z njo. Ali pa je želel, da 'to' naredimo - mi. Večina ljudi pravi, da smo naredili prav, mi pa le jočemo, žalujemo in razmišljamo, da bi lahko bila še dandanes z nami, če ne bi mi naredili tisto, kar smo …
Tolažimo se s tem, da smo z njo preživeli 14,5 lepih let. Lepih, prelepih, čudovitih, kljub vsem omenjenim težavam, pa čeprav ni opisanih težav z ušeski in mehurjem, kar je bilo vneto vsakič, ko je šla v vodo. Pa tako rada jo je imela … Tolažimo se tudi s tem, da bi slej ko prej odšla od nas in da jo je naša ljubezen do nje držala z nami še dlje, kot so nam napovedali. Ni ravno neka tolažba, a druge na najdemo. Dejstvo pa je, da bo za vedno ostala v naših srcih.
